Vsa znotraj sem,
besede se mehko nizajo -
vzdolž zatrepov
vijolično dekle
odločno zakoraka
v slepo ulico.
Vrtnar s čopom
obrezuje utrujene vrtnice –
ne prenese trnov!
V breznih skrivam
izgubljene ure –
svoj sok izcejajo v vogale
presenečenj.
Na obrobju dneva
spim in jem.
Staram se nepremično
padam v otrplost
zabodena.
Zdavnaj smo opustili rabo –
potomci zla
spijo v zibelkah
posod –
njih trni
zabadajo stvarnost kriče!