V glavi imam čuden občutek,

ki se ga ne da razložit,

v prsih me tišči,

kot bi me hotelo zadušit.

Zgodi se naenkrat,

kot strela z jasnega neba,

me zgrabi za roko,

prijema ne omehča.

Je sila nenavadno,

ker daleč na okrog nikogar ni,

le v daljavi slišim,

da pogovarja se nekaj ljudi.

Vsi pravijo,

da krdelo hormonov za mano hiti,

da čas je ugoden,

da pridejo mi v kri.

Ko prebijejo se v notranjost,

srce nehote jih pošilja po žilah skupaj s krvjo,

se bohotijo in hitijo,

da čimprej zavzamejo moje trenutno krhko telo.

Se upiram in branim,

v mislih z rokami maham na vse strani,

obramba je slaba,

se v prah mi drobi.

Želim si,

da kmalu prerastem to nevidno stvar,

ki diha mi za ovratnik

in kvari mi dan.

Hvala bogu za upanje,

ki zadnje umre,

me navdaja z močjo,

ki vse težave prezre.

darjapeterin