Ko se posušijo rime,
blagi cvet ovene.
Veter plesen v sebi nosi.
Sto viharjev mene.

Ko poskrijejo se stihi,
strah se v dih prikrade.
Dež izpira prazne lehe,
vztrajam iz navade.

Ko se v nič zažrejo pesmi,
se vesolje zdrzne;
tisto moje, majhno, v meni.
Večni up zamrzne.

Pesem, hočem te mediti
na bregovih časa,
rada bi bila tvoj list,
a me vprašaj spodnaša.

Lidija Brezavšček - kočijaž