ČRNUHI
Gospa s tehtnico
ima vedno več gostih prevez.
Izgublja sluh.
Ždi v steklenem stolpu.
nikamor se ji ne mudi.
Reke, ogenj, zemlja nemo goltajo kri.
Otrok, žena, moških.
Kam izginejo kriki, groza?
V zmaličene obraze?
V ubite oči preživelih?
v prekletstvo noči in dnevov?
Vasi so zravnane.
Rablji v grozeči drži
in z ledenim nasmehom
pred kamerami ponavljajo:
"Lažejo črnuhi, to so samo laži!
Imate dokaze ?
Te slike so zmontirane!
Tukaj ni živel nihče!"
Gospa s tehtnico še vedno molči.
»Si gledala včeraj dokumentarec o Rohingih?«
»Ne, ne prenesem nasilja.
Te pokličem,hitim na inekcije botoksa.
Ženske tam nimajo takšnih skrbi.«
Kot da te ravni bivanja ni mogoče preseči. Iz patologije vsakdana in apetitov brezobzirnih, nastane genocid. Barbarstvo je zmeraj pred vrati.
Kot da je lažje sovražiti.
Zelo prizadeto si to napisala in otopelost človeka želja opisala.
lp, m
Ja in lahko pride do vsakih vrat - kar pa radi pozabljamo in živimo brezskrbno v svojem mehurčku- dokler ne poči - pred tem pa gledamo vstran...
Pozdrav Nada
Pozdravljena,
zelo mi všeč ideja te pesmi, sploh zaključek. Premišljujem pa, da bi lahko tudi izpustila drugo kitico - torej, izpustila to grozo, ki jo vsi slutimo, neizrečeno in s tem še grozljivejšo. Kaj praviš?
Lp, Helena
Nekako mi manjka - mogoče se mi zdi, da tako dam glas preživelim - pesem je nastala po oddaji in me je zelo pretreslo pričevanje mlade ženske.
Hvala za tvojo sugestijo, bom pa kdaj kasneje to lahko naredila, pozdrave Nadsa
Razumem, vsekakor odlična pesem.
Lp,
Helena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 16. 06. 2021 ob 12:00
- Prebrano 481 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 113.94
- Število ocen: 5