Vem kako je,
če si tam kamor sonce ne posije.
Vem kako je,
če si tam kjer mrzel veter brije.
Vem kako je brez upanja piti čašo strupa,
vem kako je če namesto krvi srce
poganja po žilah lavo obupa.
Vem kako se počutiš,
ko se po samomoru zbudiš,
in si samo ene stvari želiš,
da ne bi dihal, da se to, kar se je
ne bi nikdar zgodilo.
Življenje je, vsaj zame, kislo mamilo.

Za vse v tej temni jami,
povem vam: Niste sami!
V tej žalostni drami,
vem, da težko se čaka
a svetloba je stran le
za senco enega koraka.
Bogovi te ne bojo pustili gniti.
Več kot možnost ti ne morejo nuditi,
na tebi je da vzameš njihovo roko,
tudi če ti nudijo samo prst,
če le tvoj prijem bo čvrst,
ne boš več videl jame
in v dnevnik življenja
ne boš več pisal drame.

kletka