Mama napišem ti pesem 

šele zdaj, ko prišla bo nova 

jesen. In spet prišla bo hladna 

že sedma zima odkar sem 

tvojo roko spustila. 

Rekla si. 

Vsako pomlad posadi nov 

cvet. Naj spominja te name 

in vseh mojih besed. 

Vedela si, da boš odšla. 

Tam daleč za mavrico na 

konec sveta. 

Ne nosi mi cvetja rekla 

si mi. U vrtu naj raste tam 

najlepše cveti. 

Rekla si. 

U najinem vrtu zalivaj 

rožice bele. Naj spominjajo 

te na najine dneve vesele. 

Rekla si. 

Spusti že mojo roko trpečo. 

A ti najin vrt zalivaj nikoli 

s solzo vedno samo s

svojo srečo. 

Blanka Drnovšek