JEŽEK IN DRUŽICA

V noči, ko je mesec mlad

in se v krošnjah greje,

se z vetrom, ki je dan umil

srebrni mrak prismeje.

Pod staro hruško,

poln strahu,

ježek se prikrade,

za njim stopica družica

in čakata da pade

sladki sadež, hruškica,

debela in rumena,

da jo v brlog odneseta

dokler ne sega sneg

že krepko čez kolena.

»Zares so sladke, boljših ni!«

Škorec ju pozdravi

in nekaj mravelj pohiti

domov v mehki travi.

»Zares so sladke, boljših ni!«

ponovi še ježek

in izbranki podari

svoj navihani nasmešek.

Potem v gozd se vrneta,

plaha in previdna,

v daljavi samo sveča tli

in zdaj sta spet nevidna.

K.T. 10.04.2021.

Karel