Moja nona je v Trst nosila jajca 
in jezo na mamo akleksandrinko.
Prav zaradi v Kairo preseljene matere
ji je vedno žalostni tata lahko kupil čevlje za v šolo,
ki so jo sosedovi otroci obiskovali bosi.

Učiteljica jih je pogosteje vlekla za ušesa in jih zmerjala:
"Pidocchioso, pidocchioso, pidocchioso."

Vse je za nekaj dobro.

Potem je moja nona vzgajala mojo mamo

v ljubezni do Boga in domovine in nekega Tita.
Zamere so takrat molčale
in se z večjo penetracijo manifestrale kasneje,
med oblački dima iz Filter 57,
netalentirano vadbo violine
v dvanajstnadstropnih stolpnicah z 1,5 metrskimi balkoni na jug,
spuščanjem s poniji po betonskih garažah
in mozolji generacije, ki je,
enako kot vse druge,
želela verjeti v svobodo,
pa jih je struktura družbe pustila predolgo na cedilu iluzij.  

Neka vrata sem prvič odprla na dan,
ko sem se sprijaznila z dejstvom,
da sintaksa moje zgodbe ni dovolj dobra za literarno nagrado.
In da briškulo lahko igram le še z oglušelim papagajem,
ki ga ne moti ne moj zguban vrat  
ne pomanjkanje posluha za potrebe drugih.

Malo obžalujem, da sem zanemarjala erotični vidik življenja
in da nisem, tako kot moja nona,
nosila svilenih kombinež,
ki so se jih naveličale bogate Italijanke. 
In včasih, da sem dojila lastne otroke.

Kdo ve, kako bi se obrnilo življenje,

če bi se nekoč odpravila v Kairo?

poetesa