Nebesni ti žêgen, oj, čokamo nate,
ka prideš k nom žedne nas vse napojiti.
ka lehko te pijejo zémlja in trate,
pa kaplje deževne vodnjak napolnìti.
Kar nežno in vztrajno nam vlej dobro mero,
očisti nam lüft in vse ceste osvêži.
Še v šumah namoči, ka gob de za bero.
Se gozdna živol, žedna, v süši naježi.
Večkrat le pridi, nam sušo preganjat,
z oblaki temnít sunca vroč'ga pripeko.
Ne pusti se močnim vetrovom odganjat.
Saj tebe že čokamo tri tjêdne preko.
A prosimo te, pa h Gospodu v meglicah,
ka grozne se toče nas letos usmili.
Je loni nam klestila po vseh goricah,
na gredah; vsi klasi so se polomili.
Ne toče pošiljat nam, ljuba nebesa
požegnali brege smo, štale in vogle,
ka zžene vkrej Vraga, Bolì in še česa,
ker stradat to leto spet mi bi ne mogli.
Čestitke
Dobra! No, nič slabega nismo ni pričakovali.
LpM
S pesmico probavam orisat stiske nekdanjega (in sedanjega) kmečkega prebivalstva v pričakovanju poletnega dežja. Še mi ostajajo v spominu besede in situacije, ko sem poleti preživljala čas na deželi pri sorodnikih. Najhuje je bilo iz suše v točo.
Svit, hvala za izpostavitev utrinka.
Maki, nasmejal si me s komentarjem. Hvala. :)))
Maša, vidiš, vsaj v tvoji pesmici je dež dobrodošel :-)
Krasen zapis skoraj pozabljene preteklosti, povezanosti z naravo.
Lepo bodi, Stojan
Bravo. Čista petka in v mojo srčno shrambo.
Hvala Gregor. Naj ti greje srčno shrambo. :)
Ohranjanje narečnega jezika se mi zdi zelo pomembno, tudi vsebina pesmi sozvanja z njenim zapisom, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Maša GL
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!