Na križišču si vedno pokazal mi pot,

nevidno objel me, privzdignil mi plot.

popeljal iz ovinka, v širino, naprej, 

iz nevarnosti rešil me prej ali slej.

Uf, kakšna pot, kako ostri ovinki, 

nevarnost, slabost, velika hitrost,

pot razorana, nevihtna in temna,

na koncu tunela le sivina in megla.

Na križišču pa zmeda, nevednost in strah,

jasnosti ni, samo splošen preplah ...

Kam naj zavijem? Kako naj odpeljem?

Ta krog, to križišče, to novo veliko presečišče?

Zmorem le to, da si v zmedeni glavi,

odpojem na glas Tvoje ime,

zavpijem in prosim Te:

"Daj, vodi po poti me pravi."

Pustim se voditi, peljati in gnati,

pustim, čeprav ne vem, kam bom prispela,

ne vem, če za vse to moči bom imela ...

A pelje me pot ven iz tega oboda,

iz te klopke spletene,

iz te kletke strupene ...

Vodi me tja do svetlobe na koncu,

do jasnega vida,

do globokega diha ...

Do lastnega miru, jezerskega izvira,

do vode, do pesmi, do plesa in sreče ...

Do radosti večne, do mantre  ljubeče.

Vseskozi me usmerjaš,

rahlo desno in levo,

dovolj, da ne treščim v cestno oviro, 

dovolj, da kolesa mi gladko drsijo.

Vedno, povsod na križiščih si z mano, 

ne pustiš, da vozila bi se v neznano.

Šele ko prevozim to pot in ozrem se nazaj,

opazim Tvojo ljubezen, ki z mano je vekomaj.

sabinashashi