Mali je stokal,

da vse ga boli,

on pa ni vedel več,

kaj naj stori.

Rekel je mulcu,

pojej tole, sine,

če ti bo bolje,

letiva do Argentine.

Mulc je pojedel,

nič več ni vedel,

krčev ni blo,

dihanje mirno.

Sta se smejala,

daleč peljala,

v Argentino,

v Korejo in Irsko,

na dobre sladice in tri sladolede,

letela po svetu sta skoraj tri srede.

Ko sta vrnila se,

dečko zaspal,

miren,

utrujen in poln energije,

foter pa zjutraj z odejo ga krije,

nemiren,

znerviran in poln skrbi.

Minilo je kmalu teh nekaj minut,

ko dečkove srečne oči se odprejo,

pogleda v svet,

ki ne zdi se več krut.

Ata njegov,

na robu solza,

ga vpraša,

pobara kot starga moža,

ti, sine moj mali,

ti,

a je kaj bolje,

se zdi mi,

povem ti,

izgledaš mi bolje.

Dečko,

ta Srečko,

veselo kriči,

ja ati,

moj ati,

v Ameriki smo bli.

Ata si znova obriše oči,

minili sta minutki,

potem pa še tri.

Svet naš je krut,

če moramo proč,

od gole resnice,

do Nove gorice,

na Dunaj in Graz,

za dobrih, prekratkih, zlaganih minut,

zavoljo sveta,

ki je dober,

a krut.

Fantič spet jamra,

da vse ga boli,

oče mu vodo da in pilule tri,

mulc zmatran od vsega,

zaklopi oči,

še prej pa "Ameriko" zgovori,

za kratkih,

prekratkih,

teh pet, šest minut,

minut,

ko pobegne svetu,

ki lep je in krut.

Angel