Nenaspan sem
nenaspan žulim
s pogledom cvetoče
pelargonije na svojem balkonu
nenaspan pozdravljam ljudi brez
obrazov ali dlani
nenaspan strmim
v steno polno razpok
krvavih od neobstoja nenaspan
molim k bogu ki nosi
slušalke medtem ko tulim
z megafonom iz vrteče krogle
polne brezsramnih nenaspan
ljudi sem
nenaspan
nasedam samemu sebi
ko polagam
v usta
v zemljo
v nebo
zlata semena
in verjamem
da bodo vzklila
v ljudi
s prijaznimi obrazi.
Tom zelo lepo, jah upanje umre zadnje :-) Lp, Š
Tako je, na lepe dneve! Lp, Tomn
Zelo veliko nenaspanosti, ki se skorajda opoteka skozi verze, in potem preobrat po stopnicah, ki ovekovečuje tisto trmasto upanje, ki se prebije tudi skozi skoraj popolnoma zaprte veke.
Čestitke!
H
O, najlepša hvala, draga Helena za tako lep zapis. Vse dobro, Tom
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tom Veber
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!