Plapolajo v mojih žilah
rdeče zastave,
zastavim si mnoga vprašanja,
vprašajev ni konca,
konci me delajo solzno,
solze polzijo v temnih nočeh,
noč mi podaja rešitve,
rešujem sama sebe,
sebi pa nikoli ne oprostim,
oproščam vsem ljudem,
ljudje pa me ne razumejo,
razum je tako šibak,
šibki so grenki nasmehi,
nasmeh razvedi belo telo,
telo je tempelj živega.
Živim.

Silva Langenfus