Ptičje svedranje se pripenja
na modrikaste trepalnice zore,
ki se komaj vidno dvigujejo.
Zarja si s šminko namaže
blede ustnice in lica.
Iz dišečega nasmeha
se zasvetijo zobje.
Enakomerno trkanje
se izvije iz starih zidov.
Razpre se zemlja,
razpre se nebo.
Zvok se zgosti.
Popijejo ga
travniki in krošnje.
Sedim in čakam
da sonce napolni celice...
in me izbriše.
Odlično naslikan trenutek, kot tik pred novim velikim pokom ali stvarjenjem, ki smo mu priča vsako jutro.
Prav tako odličen zaključek.
Čestitke!
H
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!