Razpoke
zelene lase krošenj prebarvajo rumeni prameni
spletem jih v kite
ovijem okrog glave
ko razpustim kodre
za njimi postanem drevo
ko me prepričujejo
da sonca nikoli ni bilo
stisnem lubje
in iz korenin na temenu
kapljam navznoter
skuštrana v gibko brezo
v višini tujih zrkel
in njihovih mren
sem videti bleda in krhka
za njimi postanem drevo
čestitke
Vešče vpeljane metafore v pesem, spoštovana Poetesa Irena. Všeč so mi tvoje prispodobe, asociacije in realne stvarnosti življenja; no seveda, v tvoji značilni pesniški obliki polnokrven besede zaživijo pred bralcem.
S pozdravi,
Sašo
Irena lepo te je prebirat. Čudovita. Lep dan, Š
skozi prizemljenost
žariš zavedanja
vseprisotne živosti
neizogibnega
Poslano:
27. 05. 2021 ob 19:06
Spremenjeno:
27. 05. 2021 ob 19:06
Svit
Sašo
Miko
Špela
Igorj
Maša
najlepša hvala
kako že pravijo in imajo prav - nič ni tako kot je videti :)
pi
Res odlična metaforika, ki je vse prej kot bleda in krhka. Iz vsakega verza moč življenja.
Čestitke,
H
O, Helena, najlepša hvala. Za zrkla, ki presegajo deblo.
lp
pi
Zdaj, ko si iz domačega mesta, nisi več prerok, ampak, če vse odmislim si Emily.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 26. 05. 2021 ob 08:35
- Prebrano 498 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 152.07
- Število ocen: 12