Stoji tam, sam,
kakor dih se izgublja mi spomin...
Vem, da moj ne bo,
a v sanjah živel bo...

Njegov pogled je kakor večnost,
jaz sama in molčečnost...
Kaj dala bi za njegov pogled,
da ne bila le smet...

Tu sedim, a njega ni, ni ga,
da prikradel bi se mi v spomin...
Njegove oči, mojim enake,
a hkrati drugačne...

Njegov nasmeh,
zanj storila bi greh...
Le zanj še živim,
v nočeh več ne spim...

Še zanjič ga uzrem,
mu povem, da zanj umrem...
Po rokah mi kri polzi,
on zakliče: "Ne umri mi!"

Nina