Ure, ure,

dolge samotne ure,

so vir neskončnih druženj

v nepozabnih spominih

s hrepenečimi misli nate.

Kaj bi takrat oba

lahko storila drugače?

In kaj bi s tisto pametjo

ter pričakovanjem dveh,

ki sta se nekoč tako strastno ljubila,

morala storiti?

Zakaj …  Kako …  Čemu …

sva ravnala kot sva?

Lahko je sedaj srce

polno razumevanja

in glava pametnih

ter vsevednih misli,

ko pa ni takratnih silovitih strasti,

in ne več uničujočih čustev,

ki so neobvladljivo

in silovito vladala srcu

ter vase zaverovanemu egu.

Ko ni več strasti,

ki so trgala vezi

do pameti in razuma

in peljala daleč stran od najinih

ranjenih ter užaljenih duš,

v nemogočem dokazovanju

kdo ima prav in kdo ne.

Ure, ure,

dolge samotne ure.

Bojan Foršček