V jekleno hladnem gradu
se prepuščam užitkom samote.
Kot privid vtkan v nebo
vidim Angele, ki umirajo.
Moj glas sam sebi šepeta.
Preganjam otopelost moreče teme.
Podoba živega Boga
me opozarja.
Sedim za zidovi,
kot grešnica pod križem iščem oporo.
Tresoč smehljaj, prijazen žarek sreče.
In sence izginejo.
Špela, za svoje sanje ne moreš biti odgovorna, celo takrat, če bi sanjala - mene.
LpM
He, he Maki, le kaj bi sanjala o tebi :-) Vozi me vlak v daljave, ali bi tekla ljubljanski maraton :-) Dober si :-) Lp, Š
Špela, ta tvoj zapis ima zelo globok pomen - zate.
Slika in čustva, ki si jih opisala so bistveno več kot sanje, so spomini...
Kakorkoli, me podobna tematika pritegne.
Nadaljuj.
LpS
Stojan hvala, ne vem če sem ravno razumela. S čim naj nadaljujem z morečimi sanjami? Spomin na preteklost - prejšnja življenja?
Lep dan ti želim, Š
Špela, seveda ne z morečimi sanjami, ampak z darom, ki ga imaš. Tvoj zapis-sanje vsebujejo tudi sporočila.
Seveda spomine...
Lepo bodi, Stojan
O Stojan, hvala za potrditev, hvaležna! Je pa moje pisane trenutni navdih, drugače počnem se kaj drugega :-) Čudovit dan, Š
Seveda Špela, kot večina nas
Lep dan, Stojan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ŠpelaU
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!