Nosiš ogromno poleno,

ga s težavo odložiš

in že tečeš po novo.

Z odprtimi usti strmiš  v ogenj.

Kakšno zadovoljstvo, ko ti uspe oluščiti bob

in ga spraviti v skledo!

Od kod se je vzel dolgouhec? Kam je izgnil?

Stegneš roke in kažeš, kako velik je bil.

Stokaš,

ker ne moreš prestopiti roba,

sadike pa ne daš iz rok.

Popolnoma si zatopljen v igro s kamni,

ki jih prekladaš sem in tja.

Hitiš za radovednostjo.

Nogice te zavzeto nesejo

na vse vse strani ...

bolj ali manj varno.

Jeza in jok

ko kaj ne gre,

a izgineta 

kot kanarske meglice.

Ko te je sram,

se skriješ med njene dojke

in pogleduješ iz varnega zavetja.

Svet je poln čudes,

ki jih pripenjaš na obzorje.

Tako poln sebe

in  tako odvisen od njiju.

Piješ njune sokove in svetove,

da boš nekoč našel svoje

in jih prenašal naprej.

A sedaj ...

si še vedno najraje nagec.

nada pecavar