Nadenem klobuček, obujem sandale;
na krilo des Fleurs prav lepo se podajo.
Hitim kraj pročelij. Spet čislam Vandale:
domislice zidne ponoči čečkajo.
S kolesom grem! Da mi lase spet obdale
bi sape krajrečne; nad mostom pihljajo,
ko v jutru dišijo vse ulične žale
po kavi. In vrabci po travah brkljajo.
Jutranje jutro. Samedi.
Obljubil je, da jih prinese. Brez šale!
Da v prašni podstrehi nekje jih še imajo;
da dobre kupčije bi se izpeljale.
Hitim. Naj dobim jih! Naj vseh ne prodajo
pred nosom mi. Gromsko poganjam pedale.
Pod strešniki, ki z menoj ne klepetajo.
Tam, kjer ni prehoda, oči so obstale
na mulcih, ki smelo prek ceste bezljajo.
Mah!
Ne zmenim se. Upam, da bi pričakále
zgolj mene. Te Vaze, ki zame jih dajo
za Franke starinske In Evrčkov bale
in Zippota v srebru. Da le zamenjájo
Njih. Vitre Muranske. Ki so jim vpihále
še lističe zlatne nekoč ustne, z vajo.
In duše beneške. Da bi lesketale
se v steklu barvitem. Še name čakájo?
O, ja! Glej ga!
Si mahava, prideva vkup: brž pristale
besede so v Dobro kupčijo. To znajo.
Bolšjak spet zapuščam. In vazam pohvale
delim. Zdaj so moje Muranke. Zvončkljajo.
Previdno jih vozim, da bi mi ne pa'le,
razbile se v mnoge črepinje. Šušljajo
revije, v katerih zavite kristale
namenjam, da cvetje namizno obdajo.
Prešine me!
Pa saj cvetja nimam! Rož!, ki rade dale
bi bistva v ta stekla, ki Vitae ne-imajo.
Že skoraj pri domu - a dvom maje hvale.
Cvetlice, kje najdem jih? V gmajno podajo
naj noge se zdaj, da naberem vsaj male
Bouquet-e? Ne da se mi. A glej, ograjo!
K njej nese kolo me in riše spirale.
Prastara, lesena, v njej Modre se igrajo.
Pozdravljena!
Z nje lušči se barva. Z nje trske pahljajo.
Z nje rjaste nitke fižolčke so stkale.
Z nje preko in dolkaj visijo, migljajo
grmičja in listki in vejice. Tjale,
v svet, šipek in sončnice se raztezàjo
in gledajo - glavice rožne. Vse zale.
Mi tiho in skrivoma k sebi mahljajo,
"Želimo s teboj!" so mi nemo priznale?
Pomislim? Ne dvakrat.
Verjamem vam! Svet je mamljiv. Ko divjajo
dogodki vsi mimo vas. Rade bi znale
kaj zunaj ograje je, kje ropotajo,
kje kaj se dogaja, bi rade dognale.
Ograja lesenka vas žuli, ko v krajo
rešilno me kličete. Da bi nabrale
bi roke vas nežno, da milo spoznajo
se koža in roža in steklo. Fatale.
Le pridite! Moje ste zdaj. Pa pojdimo.
Poslano:
23. 05. 2021 ob 14:02
Spremenjeno:
23. 05. 2021 ob 14:05
lepo, zabavno, domiselno :).
Ooooo, luštno!!!
Sem se kar popeljala s teboj.
Obvladaš ritem in besedje ☆,
z veseljem te preberem.
Bodi lepo, Marija
te ja pa zalogaj :)
besedšče spleteno - kot se za mojstre filigrana spodobi
lp
pi
Hvala za vaše besede pohvale in vzpodbude.
Lepo dopustniški branje:-)
Saj se hecam, dobro si to spletla.
LP, Stojan
Hvala Stojan in Špela.
Očitno je, da potrebujemo majhne in sveže in radovedne pesmi, v katere se ujamejo tudi rože ... čestitke,
lp, Ana
Hvala za podčrtaj.
In vse vzpodbudnice.
♡
Lepo, oblikovno in vsebinsko zanimivo pesem nam podarjaš v branje, Maša;
Čestitke k podčrtanki!
Lp, Breda
Čista radost! In kapo dol za obliko in idejo! :) :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Maša GL
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!