Da že dolgo se poznava, lahko bi se reklo,

če ne bi to znanstvo bolj enostransko biló.

Imava pa le, eno skupno stvar:

oba sva z leti se spreminjala, spremenilo pa se ni srcé.

Še vedno je táko, slovánsko, melanholično.

Bolj ko je vesélo, bolj žalostne se pójejo...

Čeprav se nisva nikoli zares srečala,

samo da veš - to je moja velika želja bilá.

Ponižna želja. Z dna srcá.

Da bi v rôko si segla, pa nekaj skupaj zapela ... eeeeeh,

da bi to se zgodilo, lahko takoj bi umrl, pa se še enkrat rodil,

če me Bog, ne Hudič, ne bi hotel.

Včasih, v tem življenju vnemarnem, se tudi sam izgubim...

V zgodbah sem tvojih, vedno tolažbe deležen.

In ko znova se najdem, vseeno malo lažje živim.

Isto zgodbo vselej drugače razumem ...

Kakor leta se obračajo, tudi Jaz z njimi se obrnem.

Ničkolikokrat sem že umrl, pa se drugačen rodil.

Koliko poti sem prehodil, malo morje vodá sem skalil.

Hvala ti, Jure, za tvoje pripóvedovanje,

ki na moji duši, vse do tiste rane pomladi,  je skrbelo za globoko oranje!

Najboljša semena so zagrebli v Sveto zemljó. Verjamem vanje!

Tokrat gotovo bo vzklila najboljša letina za sanje...

ZmagoB