Lep dan,

ki se še ni začel,

zarja in hlad,

ki toplo sta božala,

tišina, dremavost,

ki ju zehajoči niso čuli,

sonce vzšlo je,

na nebu zopet jutro.

Zopet jutro,

spet tišina,

mrzel, hladen vetrc,

mirno jutro,

v njem ljudje,

kdo ve,

kam hite,

v to lepo, tiho jutro.

V jutro gledajo oči,

z zenicami majhnimi,

jutro gleda tja v en dan, 

sredi dneva narkoman.

Ta možak,

nalit, naklan.

pljune:

Danes je najlepši dan!

Dan je lep bil,

a samo,

če si gledal ga tako,

če si zrl vanj drugače,

če si gledal v godrnjače,

potepuhe,

postopače,

ki so dolgo noč preždeli,

poleg dneva,

lepega,

a niso smeli.

Razbesnel se je vihar,

potlej prišla je še toča,

poleg toče še cunami,

po cunamiju potres,

ki je zdrobil hladen les,

od kolibe,

kjer je pes,

čakal na kosti teles,

mož nasnifan v jutru,

bes.

Vse v momentu se podre,

vse po vrsti v franže gre,

vsi ljudje in vse živali,

vsi,

ki so nekoč smejali,

ki so rekli,

da vsak dan,

kje čepi kak narkoman.

Ta pa je za zidom ždel,

ko se dan še ni začel,

dan,

ki ta imel ga rad,

dan,

ko z jutrom se začne propad.

Zjutraj pademo vsi,

padamo vse do noči,

jutro mirno,

sonce vzide,

praskajo me muhe, gnide.

Angel