Čas ustavit se ne da,

iz  dneva v dan naprej divja.

Vsako leto se mi zdi,

da čas še hitreje mi beži.

Imam občutek,

da še včeraj sem najstnica bila,

danes pa brez barve na laseh

že čisto siva sem gospa.

Spomin mi peša,

moj korak je vedno bolj težak,

kosti me bolijo

in ponoči ne morem spat.

Vse kar še pred kratkim se dogajalo mi ni,

sedaj dogaja se in me bremeni.

Mislim, da je že skrajni čas,

da tempo svoj upočasnim,

da v življenju spet najdem sama sebe

in se le pomembnim rečem posvetim.

Le tako bom spet našla mir v duši,

ki ga pri meni že dolgo več ni,

mir ki moje telo ga pogreša

in si neznansko ga želi.

darjapeterin