Gledam spet dol.
Vse je vsako noč enako.
Spodaj so ljudje.
Kakšen od njih gleda vame.
Včasih se sprašujejo,
če jim je dovoljeno ljubiti ali ne.
Ker jih je tega vprašanja strah,
se delajo, da sprašujejo mene.

Slišim.
In vem
še manj kot oni.

Ne odgovorim.
Monologi so le zame.
Vprašanja pa le
za njih same.

Lidija Brezavšček - kočijaž