Verjamem v enega Boga in njegovo Nebeško kraljestvo,

ne verjamem pa ... v njegovo...zemeljsko...plemstvo!

Bil je mogočen, a prezapóslen vladar,

pa minila ga je volja, šteti neskončne zaklade vesolja.

Zato si poiskal je pomoč pri Ljudeh ... drago ga bo koštalo!

Ljudje so pač taki, da mislijo le nase in zase, predvsem pa svojeglávo.

Ti so kmalu ugotovili: "Bog v tem poslu je odveč!"

In kakor hitro se je dalo, so se ga znebili. Preč!

Še vedno verjamem v enega Boga in njegovo Nebeško kraljestvo,

ne zaupam pa več ... v Njegovo...zemeljsko...plemstvo!

"Zdaj pa le prišli smo tudi Mi na vrsto" dejali so Ljudje, sloneč nad Božjo krsto,

"da Človeka osedlamo, zajahamo ga čvrsto!"

"Ustvarimo Mu lepo sliko in par kipov lepega obraza čisto novega boga."

"Kdo, razen nas, Božjega zaupanja vrednih, lahko reče, da osebno ga pozna ?!"

Vse bolj verjamem v enega Boga in Njegovo Nebeško kraljestvo,

Ne verjamem pa nič več, niti najmanj ... v njihovo...zemeljsko...plemstvo.

Tistih Ljudi že dolgo ni več, a prihajajo Drugi.

Boga, še živega, zaprtega skrivajo v nepredušni trugi.

Mi smo še tu, še vedno nas jahajo.

S/z zlatom in brokatom, tisti Drugi, se báhajo...

Verjamem edino le v enega Boga in Njegovo Nebeško kraljestvo.

Vse drugo je zame le tuzemeljsko licemérstvo/farizejstvo.

ZmagoB