Zdaj sem tu, sredi vrveža – v prestolnici. Po pločniku se vali množica pešcev, ki brezbrižno hitijo drug mimo drugega. Niti v križišču, ko stopicajo na mestu in kot lipovi bogovi čakajo na zeleno luč, se ne pozdravijo, še nasmešek redko komu uide in skupaj z morebitnim virusom obtiči za masko.
Skrbi me pregled, na katerega sem naročena za ob devetih. Še več. Strah me je. Potne roke mi trepetajo. Usta imam suha. Ne vem, kaj naj s cmokom, ki se mi, že odkar sem doma sedla v avto, razrašča v grlu.
Poklapano zavzdihnem. S pogledom se sprehodim po lepo vzdrževani zelenici, ki se razprostira na desni strani ulice, in se za nekaj trenutkov pomudim med drevesi.
prihod v Ljubljano
votlo krakanje v krošnjah
dobrodošlica
Odlično, Ivanka ♡
Prav fizično čutim občutke, ki so te prevzemali ob prihodu v Lj in pred pregledom, kar si čudivito opisala in podkrepila z "vranjim" haikujem.
Upam, da se je izteklo o.k.!
Bodi lepo, Marija
Marija, najlepša hvala!
Seveda je bilo osebje na kliniki prijazno. Res se ne morem pritoževati.
Vrane pa so bile tiste, ob krakanju katerih sem lažje zadihala.
In, kot v vseh mojih zapisih v japonskih formah, vse je bilo res.
Lahko noč, Ivanka
Vzdušje odtujenosti, ki ga še poudarjajo maske in podčrtuje krakanje ... čestitke,
lp, Ana
Ana, hvala za črtici in lep komentar!
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!