Usoda, grozna in prazna,

ki daješ darila razna,

nato zlobno jih skriješ,

venomer me opiješ,

strup mi zlivaš v grlo,

veš, da moje upanje je umrlo.

Življenje, sovražno,

si mi sploh važno?

Najprej pomirjaš,

nato zatiraš,

tako upanje in sanje,

kot moje verovanje.

Srečo in veselje,

vse moje želje,

stopiš jih kot led,

tvoj vesoljni je red,

zlonameren, brezupen,

vem, vsem nam je skupen.

Vedno zblediš v ničnost,

kdaj skrivaš to dvoličnost,

perverzna si in kruta,

odvratna in naduta.

Zasenčena si, zastrta,

tvoja vrata venomer zaprta,

veš, da me pogubljaš,

četudi kdaj mi kaj obljubljaš.

V zdravju in vrlini,

v viharju, v milini,

proti meni, vedno,

proti meni, redno,

v suženjstvu ostajam,

tebe nikdar ne omajam.

Rane usode, žal mi je za njih,

končno zlomile so moj dih,

z gore zdaj sem šel v propad,

vem, zdaj spadam med odpad,

oči se mi zapirajo,

vrata smrti se končno odpirajo.

A vendar tam nekje luč sveti,

vrata usode želim zapreti,

pa vendar se obiram,

vem, da venomer umiram.

Morda žarek bo posvetil,

morda se ogenj bo zanetil,

mogoče okovje bom zdrobil,

tebe, zloba, bom odbil.

Svarog