je v besedi

v dejanju zapisovanja

zvočnih si zvokov

plavih plamenov

sosledij zapisov možganske skorje

jetra   jelovo   hrustanje

                             v zemljo

čas se giblje

              zlepljeno

seka 30 cm

med najinima nosnima votlinama

nabijaš me

                 v mojo zgodovino

ližeš gube mojih prednikov

ko udariš

               udari

                       skozi mojo lobanjo

      polno metuljev

ki čakajo

da se lahko raz le ti jo

kot cvetje akacije

na tisti dan

ki ni več moj

zdaj utripa

               pod tvojimi čevlji

ves gluh in ohromel

od strmenja

v svetlobo.

Tom Veber