Se še spomniš, ko bila sva otroka?
Ko čakali smo le na to, da bo kje poroka.
Da zaženemo se na vroč asfalt, na bombone - naš zaklad.
Ko ni bilo ograje, ki obvarovala junija bi češnje,
da splezali bi nanje in uživali sadove sladke, grešne.
Tudi v Jeseni ni bilo, ne psa, ne puške,
ki obranila bi debele in zrele hruške.
Nismo se branili niti grozdja v kleti,
ko od nekje daleč, pripeljal ga je Streškov Lojz', za zmleti.
Mi vedeli smo, kaj in kje ima kmet posejano,
da na potepih med polji bilo poskrbljeno je za hrano.
Moral imeti si le nožiček, oster ko' hudiček!
Spomnim se, ko bil sem še otrok,
nisem vedno lahkega srca hodil naokrog.
Včasih nisem upal si stopiti na lasten prag,
Če tam čakal me je sosed Nine - jezen, kot sam vrag.
Za to bile njegove jagode so krive,
da redno bežal sem pred njim čez njive.
Se spomniš, enkrat, ko bil je res dooolgčas,
in ravno eni tujci so šli čez našo vas.
Kako smo, z zelenimi jabolki, jih obmetali.
In tako, nehote, v šolskem filmu pristali!
Vse, kar je opisano v pesmi, se je tudi zares zgodilo...
... ko bili smo še otroci.
LpZ
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ZmagoB
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!