rosna
Veter mi vzdrami sen noči
dotakne nemi odmev najinih teles
ki kakor laboda plujeta počasi
po gladini morja
v nežno zaljubljenost
bezek diši...
srebrni ščip sameva nad ribnikom
in midva
drhteča v objemu
ki si razgaljava srce
in zagrizeva vanj
nežnost raste in raste
zadržujeva dih
ne slišiva se več
odtekava...
brez vrnitve...
le v blazinah je ostal tvoj vonj
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
- 08. 05. 2021 ob 10:30
- Prebrano 283 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 99.3
- Število ocen: 5
