Žamet senc
Ko umijem s sebe sanje
se spomnim
privlačnosti božjega
koliko resničnejši
od tega sveta
je angel
in kar biva nad umom
Ko me zapusti privajenost
je svetloba
nepropadljiva
Zamejim jo
zagrnem z zastorom
in dlanjo
dokler v gledališču senc
ne ostanem sam
obdan s črnim žametom
in prizemljen
gledališče senc je velika umetnost
zares in v prispodobi
lp
pi
Irena, hvala za komentar. Kdor pogleda neposredno v luč je nekaj časa slep...., ne vem pa kako je z igralci v gledališču senc, mislim, da so lutkarji?
Jemljemo svetlobi, svetloba smo in sence...
lp, m
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 08. 05. 2021 ob 00:11
- Prebrano 300 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 95.76
- Število ocen: 3