daleč stran od hiše
skorajda na skrajnem vogalu polja
zaseješ svoja membranasta jutra
naj rastejo
skupaj s soncem
in drevjem
a čim se nacedi njihov čas
jih požanješ
ter že na dvorišču zanetiš ogenj
da si čimprej pripraviš pogačo neoluščenih daljav
za ves tisti vek ko bo prostorja tudi okoli tebe premalo
Pozdravljen,
pesem ima nadvse odličen začetek, se mi pa zdi, da konec šepa:
ter že na dvorišču sebe zanetiš ogenj
da si čimprej pripraviš pogačo neoluščenih daljav
za ves tisti vek ko bo tudi prostorja okoli tebe premalo
Moj predlog:
ter na svojem dvorišču zanetiš ogenj
da si čimprej pripraviš pogačo neoluščenih daljav
za ves tisti vek ko bo prostorja tudi okoli tebe premalo
Morda sem malo spremenila pomen, moj namen je bil rahlo sprostiti pesem zaznamovanega besednega reda.
Mi je pa všeč "prostorje". Doda veliko večjo širjavo prostoru.
Lp,
Helena
Poslano:
10. 05. 2021 ob 15:35
Spremenjeno:
10. 05. 2021 ob 15:46
Helena,
najlepša hvala za tvoj komentar in predlog. Kar posvojil ga bom, mi je
všeč, Bom pa raje odvzel besedo sebe in pustil le dvorišče.
Upam, da je tako tudi v redu.
Lp, albin
Seveda. :)
Izredno tenkočutna pesem o vzpostavljanju prostorja, ki ga potrebuje dan, da se lahko namestimo v njem.
Četudi (ali ravno) daleč stran od hiše potrebuje vsak svoje polje (čistih in nežnih) juter.
Čestitke!
H
Helena,
najlepša hvala za podčrtanko.
Zelo me veseli.
:)
Lp, albin
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!