Ko prispeš domov
morda pomisliš
vse bo dobro
ker odslej si v svojem
kamorkoli greš
živiš
in to je čudež
si
prepleten s stvarmi
do zadnjega atoma
ogenj diha
vse v vsem
in ko bi moral izginiti
z zlatim iskrenjem
se oveš svoje biti
tega kar imenuješ dom
da bi popravil
zguban prt na mizi
pobožal mater po laseh
ker odslej si v svojem
kamorkoli greš
... a mi vse prevečkrat tavamo v krogu ...
Lp, Stojan
Stojan, hvala za branje in komentar.
Lep dan!
m
in ko bi moral izginiti
z zlatim iskrenjem
planktona
Tole me asociira na fenomen kako je lahko kit velikanski, čeprav se hrani z domala nevidnim planktonom...nemara so matere še večje...
Čestitke
Ena solzica kot v pozdrav!
Draga Svit in Tanja, hvala, da sta se oglasila.
lp, m
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!