Spustim se nižje

pobožam goloto z očmi

nemiren da te ohranim  

zaživim ob robu brezna,

ko postanem mogočen  

se ljubko nasmehneš

mi pričaraš trenutek poln upanja

prepletenega z željami,

takrat ne potrebujem več sanj

naplavljeno žarenje nosim v sebi

ti iskrečega natrosim

za skupni utrip valovanja slapov,

ko te potegnem nase

posrkam tvoje kapljice vriska

takrat zapreš oči, skriješ hrepeneče misli

in moji drseči prsti zaplešejo v globino viharja. 

Suzana Kavka