Če pesmi tvoje onemijo zame
in mrzli koti režejo iz grudi,
če so od let ti želje v nič steptane,
korak od mnogih valčkov se utrudi,
takrat oddahni si kot ptič med letom,
v naročju mojem najdi senco,
plevel poruvam, rasti dam šepetom,
iz njih med dihe nakapljam esenco
vseh najinih poljubov na poteh,
od prvih drgetanj, strasti, dotikov,
kar ti kot ognju v kovačiji meh
razpiha žar do kresa, zvezdnih krikov.
Sem spet le deklica, ki trepeta,
ljubáv dokler živi, ljubiti zna.
Čestitke
Irena ... :)
toliko je za napisati, a bi izgubilo pomen. Poklon,
Stojan
Irena, še ena izjemna pesem. Ja, ljubezen je neuničljiva. Bravo poetesa!
LpM
Hvaa vam, dragi
Svit
Stojan
Maki
objema vas
pi
še en lep sonet, ki izpostavlja večno temo ... kako fino je, da vedno znova lahko najdeš prispodobe, ki delujejo sveže, čeprav po dtrugi strani rahla arhaičnost zaključka temu sonetu prav pristoji,
lp
('..."oddahniti si" in ne "se" --- sem kar sama popravila, da prihranimo čas)
LP, L
Neusahljivi vir si, Irena ☆
Bravo za ta lepi sonet.
Lp, Marija
Najlepša hvala, Lidija.
Vesela :)
Lp
pi
Draga Marija, hvala ti <3>
lp
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!