V zgodnjih jutranjih urah,

ko je tišina namenjena

                        le meni,

skozi okno priplava 

                        glas grlice.

Tudi tebe sem nekoč

                  imel za grlico,

vso vitko in sladko.

Moje darilo,

                  namenjeno tebi,

zavito v lep,

                  bleščeč papir,      

kot bi hotelo zakriti

umazanijo storjenih dejanj,

s katerim sem se hotel

odkupiti za svoje napake,

            je ostalo neodprto.

.

Vsako jutro, ko je tišina

                        največja,

se grlica znova oglasi.

Bojan Foršček