pljunil sem obraz v prste se

 

oblekel brez potez brez glasbe

 

najprej volk

 

 

nihče in alkohol

 

se meša na slepo

 

ko prvi spomin še vztraja

 

mokro

 

angelsko

 

na Ponedeljek

 

 

vsa majhnost je moje ime

 

ne vem ji prostora

 

še manj drog

 

tudi če je od tam prišla

 

kot bakterija

 

kot čas

 

 

krvavel sem povprečno

 

ne kot jaz

 

kot kdorkoli drug

 

nekaj brez ust

 

na silo

 

popoln

 

 

pepel v mojem

 

slengu

 

za vsak stavek ženska

 

nikakršna

 

ali predobra

 

 

otroštvo

 

kot privid čudnih

 

čigumijev

 

lepljivega Sonca

 

ki mu je vseeno ampak sije

 

zelo olikano

 

vase zaprto mlado in brez cigaret

 

 

okusil sem čebulo in sol

 

astronavt slepih ulic

 

velikokrat srce

 

vmes pa lakota

 

ni se mi zmešalo od katastrof

 

bolj od kruha

 

 

glasba noče ven

 

premalo praznin je

 

v glavi je glas

 

glas postaja stres

 

gneča narekuje tempo

 

njihov sem

 

meso in mleko

 

ne znam iz padca

 

ni me več

 

 

ukradel sem veselje

 

ga dal za drobiž brezdomcu

 

mestu

 

ne vem o kitarah ali

 

kako kamen postane dom

 

stene tiščijo pritiskajo

 

prej kot slej beton zaigra

 

in vsega česar ne vidim

 

se bojim

 

 

seštevam čustvo ki ima

 

sršene

 

bele

 

bele

 

ni razloga za ogenj

 

se vseeno tresem

 

smejim

 

še in še človek

 

ampak nikoli več isti

 

 

kot zoprn dež

 

silim v oči

 

zmeraj vroče

 

kar naprej naglas

 

od nekdaj sem tak

 

in sršeni rastejo

 

rastem z njimi

 

 

vse je šlo

 

nič več ni

 

barve čebula vesolje

 

so osnutek

 

opomba

 

zgodovina

 

 

za otroka

 

za zvok

 

za krdelo

 

 

moralo bi biti enostavno kot

 

čohljanje psa

 

 

ampak je zapor

 

 

postal sem zločin

 

 

in ničesar ni vmes

 

 

ne svinčnika ne sonca

 

 

ne norosti ki bi

 

stegnila roko

 

 

glas zmaguje

 

 

nihče več ne govori

 

 

in tišina je končno tu

 

 

z mano

 

s tabo

 

 

volk

naprimerjanez