Gledam tja v tuje mesto,

daleč tja čez tujo cesto,

mesec tiho govori,

kaj se vse pri nas godi.

Hodim daleč preko mosta,

tja kjer raste trava gosta,

tja do starca, ki modruje,

mi bodočnost narekuje.

Meni ura je že šteta,

bije le do konca leta,

kaj takrat se mi zgodi,

mar srce še bije mi?

Reče starec mi usodo,

gleda tja v motno vodo,

nekaj meša sem in tja,

sam pri sebi godrnja.

Vidi dušo tam umorno,

meni reče res nazorno,

da pred mano je nesreča,

majhna res nagrobna sveča.

Kaj bi to zdaj pomenilo,

kaj bi naj se mi zgodilo?

Bo končana pot trpljenja,

tega mojega življenja?

Moja končna bo rešitev,

smrt nasilna je trditev,

črna prst telo prekrije,

bolečina se kot kri izlije.

VonMann