Sam sem v tej črni noči,
še luč zaprla je oči.
prekrižane so vse poti,
korak počasi se ustavlja.

Nemir me je prevzel,
vse v meni se sprašuje,
zakaj,
a duša mi odgovora ne da.

Nemočno se oziram naokoli,
nikjer ne zasledim opore,
porušeni so vsi mostovi,
brez korenin je zadnji list ostal.

Pa vendar se ne dam,
v pepelu še iskrica gori,
kot svetilnik kaže pot,
v tem razburkanem življenju.

Objamem jo, ne izpustim,
to vse je kakor si želim,
v meni vse se prebudi,
in upanje je obsijalo noč.

Felix