Na mokri veji nabiram petlje.Nikomur ne izdaj kam potujejo najina jutra. Ne zaznavava pekla, ki naju golta - in drug drugemu sva Janko in Metka, zaprta v sladko potratno potico.

Jaz izza kovine mólim rebro iz katere si se skotila ti.

Po sončnem zahodu se lahko pofukama do nezavesti. Brez slabe vesti in komaj čakam, da okusim tvoj zatohlo grenkobi klitóris.

Nisva iste krvi, da bi razžirala najin serumski vzorec.

Ne moreva se enačiti in najine pletilke so različnih nazorov.

Midva nisva vsi.

Jernej Jager