Zakaj bi se ne jezil

na voznika, ki sanja pred mano,

ko se mi mudi v Ljubljano,

na tekoče stopnice v okvari,

na molja v moji omari,

na starko, ki išče počasi

drobiž in neumnosti kvasi,

pa na vlak, ki zopet zamuja,

na ves škart, ki se ga ponuja,

pa kričanje otrok na plaži,

ves nered v moji garaži,

pa toliko je še do plače,

vse bi moralo biti drugače.

Zakaj bi se jezil

na oblak, ker ni oglat,

na psa, ker je kosmat,

na čmrlja, ker glasno brenči,

na pajka, ker muhe lovi

(in lahko bi mu šlo bolje),

na precej preveliko vesolje,

na kaktus, ker ima bodice,

ker med nebesi in peklom so vice,

na mline, ki so na veter,

ker tisto nekaj ni dolgo vsaj meter,

na simfonijo, ki ni dokončana

in to pesem, ker še ni prebrana?

Vse je na svojem mestu.

Vse je tako, kot je.

Človek, ne jezi se.

Človek, ne jezi se.

Glavi se bolje godi,

če človek se ne jezi.

Vedno pa pač ne gre.

In če se že zgodi,

da človek se razjezi?

Kaj naj potem stori?

Saj menda že veš, kajne?

Vsaj to, česa raje ne.

Človek, ne jezi se.

Človek, ne jezi se.

Matjaž Lutarič - Lyuto