Vstani in hodi
in leti kot ptica,
naj te pobožajo
angelov lica.
Veter zapleše,
v očeh se ukreše
iskra drugačna,
nič več ni oblačna.
Sonce poboža
utrujeno kožo,
v žarkih razcveta
se roža za rožo.
Odpira se dlan,
poboža nov dan
in mračnost prežene
in misli meglene.
Rosa popije
jok nostalgije,
stvarstvo se zbuja,
življenje ponuja,
med trave sanjave
se cvetje zamaje.
Še gozd, ki miruje,
nemirni klic čuje:
Vstani in hodi!
K ljubezni. K svobodi.


(tim Kerdisa Stina)

Ida Semenič- adisa