Storil sem oblak grajen iz tobàka. Iz njega sedaj že eno uro škraplja pljučni kancer.

"Gospod NIJZ - na Vašo veliko žalost Vam povem ; NE ni Korona. Prosim za drògo razumevanja, če sem lahko predrzen pohotnež!"

Zalivalka, vrtnaríca, bodeča robidnica, brez modrca, pokaže joške. Meni - zame - verjetno zadnjič. Potem se zbudim v smrt pepela.

Imel sem vodò zidano iz solz. Trosil sem seksualne izlivke soli v greznice - kjer so nahajališča njenih korenik. Te strune so moje. Te note pa njene. Igrava igro. Ona lovi, jaz sem Petelinček med dvema ognjema. Spremna beseda se odvije v žargonu in znanilke pomladi v njenih trugah boleče trohnijo.

Radoživke, Rožmarinke in Trnjulčice mahajo z godali v zavest o prebujeni naravni dediščini.

Zastonj bom klical peclje maka, da se izvalijo na življenjsko cesto. Poletja ne bo in jaz bom zaprl oči. Čez vse meje bom grajen oblak iz tobàka.

Jernej Jager