Pozdravljeni ljudje - brez mask na obrazih - v oblekah iz ledenih kristalov in s krivuljo na ustnicah obrnjeno proti soncu.

Pesem me prižge, kot cigareto - izgorim v dan in konec se zgodi še pred začetkom.

Zasneženo jutro je - in njegov počitniški vozni red proti Ljubljani je vnovič v obtoku - in ona je spet tu - najbolj zvesta deklica Slàna.

Ob sončnih vzhodih že leta in leta ne pozabi posmodíti sosedove ajde in kasneje često pešačiti in orosíti vrtno koprèno, ki objema glavnàti ohrovt, rdečo peso in luštrèk, da jih ne ulovi pozeba. Ona pristaja na travnati preprogi in pokrópi štiriperesno deteljico - jaz pa odhajam po opravkih - in tako nesramno pozabim misel na njo.

Vsi imamo intervale, ko se povzpenjamo na strehe ter dimnike. Ampak najbolj dosledna, vestna, vztrajna vsa ta leta v vseh vremenskih pogojih je edino Slána, lahko nam je za velik vzgled.

Jernej Jager