Nocoj izpijem strup
prebudim zaprašeno omamo
da zagorim ko me ponese
v čutenje vlažnih misli
in pod kožo tvojega hribčka
ti razvnamem utrip
ko okušam rosne kapljice
polzeče po trebuhu
žejen sem strupa
in prsti mi megleno vidijo
roke predrzno grabijo
naj srkam strup po kapljicah
podaljšam čas užitka?
ne, nocoj izpijem požirek
da se vrnejo vse moje pesmi zate
ko sem te božal
z nežnim zvokom svojih strun
moja strast moj strup
ostani z mano preden mi spolziš
ker nocoj
nocoj te izpijem
da si nasitim mehko drobovje telesa.
Suzana Kavka