Priletel črni kos

na križanega nos.

V škrlatno mu oko

zapičil kljun trdo

in se mu za slovo

iztrebil na glavo.

Tako zasramovan,

pokakan, okljuvan,

je visel tri noči

ob cesti mengeški,

ves tog, lesenih nog,

zgolj mrtvi lipov bog.

Dokler ga tretji dan

ni dež opral svečan.

Zdaj v soncu lik njegov

blešči se spet kot nov,

kot živ je, brez okov

in s križa dol strmi

v svet mavričnih oči.

Matej Krevs