Iz Danteja
Ves sprt sam s sabo sem nekoč
po gozdu črnem taval jezno,
preklinja svet - to strašno brezno,
ki vanj me je pahnila noč;
od srda strt, trepetajoč,
sem klecnil na kolena, zvezdo,
ki pot mi je kazala zvesto,
zakril oblak je tavajoč.
Tedaj pred mano zaiskri
se dvoje leopardovih očes,
iz gobca, glej, kaplja mu kri
in kremplji bliskajo se, vmes
glasi iz žrela krvoločno
se rjovenje ultrazvočno ...
en Dantejev verz pravi:
o romarji, ki hodite morda o nedosegljivem,
prihajate iz krajev tako daljnih kot je vaš videz.
Čestitke
Lep poklon in poigravanje z njegovimi motivi,
čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 01. 04. 2021 ob 23:25
- Prebrano 532 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 144.67