Oblečen v med pofukam matico. Izrinem že izrinjene trote iz panjev in prevladam. Kašče napolnim s sadovi individualnim konceptov. Naberem si zlat prah in ga brez slabe vesti potresavam po bednikih.

Ne prenesem civilizacij in centralizacije. Radikalnosti zavračam. Ne maram avtokratov in njihovih mahinacij. Gnusi se mi, ko v porcelanih žmàhtno obedujejo zelenjavni egoizem, pohlep in zahrbtnosti.

Žlice nagibajo k 

sebi,

sebi,

sebi,

sebi

mimo vseh odprtin.

Okolje popolnega kaósa. Preporod miselnih paradigem. Izgubljeni smo v blodnjaku podatkov. Izgubljamo priložnosti in načine osrečiti sebe. Mački v žakljih so že do dobra skisani. dvanajst dni - ne bo dvanajst dni. Princip pač.

Viruse bodo klonirali in iz njih se bodo izlegle grudaste bakterije. Kriv bo teden v družbi Lune. Krivda se bo kasneje zvalila na komuniste, ki nosijo krvave čevlje in mahajo z zastavicami Jugoslavije. Novo sonce bo sijalo, žafran se bo iskril kot žerjavica in pod petàmi se bo kopičila odmrla koža. Prestrelila se bo vest plahe srnadi na okupirani jasi. Brstne luske iglavcev bodo odpadle. Osnutek bo spisan in pomlad bo odcvetela v poletje.

Še vedno obstaja možnost teorije da poglavar hudomučno oznani prvi april.

Nekega dne bo korak vnovič svobodno stopal po asfaltu, makedamu po koreninah, in tekal po travnikih. Ne bodimo neučakani. Potrpimo še teh dvanajst dni.

V grobu so meje odprte, stiski rok dovoljeni in poljubi zaželjeni. In v grobu... ah tam daleč pod grudo ne nosijo mask.

Jernej Jager