ŽABE
odhaja pomladi
šepet
z umiranjem
stvari črne
v meni poje
zapozneli veter
ostajam sama
žabe kriče
v nemi bolečini
samota se obeša
za rokave
potuhnjenih hiš
od nekje daleč
vrisk
otročadi
šepet
z umiranjem
stvari črne
v meni poje
zapozneli veter
ostajam sama
žabe kriče
v nemi bolečini
samota se obeša
za rokave
potuhnjenih hiš
od nekje daleč
vrisk
otročadi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Meta
- 12. 07. 2009 ob 10:48
- Prebrano 968 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 360
- Število ocen: 9
