Pusti mi trenutek,

da ohranim vonj dotika lokvanja

ko vzneseno priplava na moje prsi  

da nikoli ne pozabim

tiste izpete melodije bučečih strasti

oprane z jezikom brezsramnosti

podarjene v času zvoka tisočerih vzdihov

naplavljenih na površje golih teles,

pusti mi trenutek,

da se riše v starem ogledalu ko sem sam

in prepleten v lepljive misli minljivosti

skupaj  z bosimi drevesi

ki oblastno zapojejo, zakričijo

za lizljivim pohlepom živih slik užitka

potopljenih  v moje žile

kjer neslišno ždijo

preden jih ne prebudi vihar skritih poljubov.       

Suzana Kavka